Kako spodbujati samostojnost starostnika
Čeprav staranje podrazumeva (progresivno) upadanje telesnih zmogljivosti, lahko raznovrstne zdravstvene težave različno omejijo samostojnost starostnika: izguba mobilnosti, izguba vida, sluha, kronične bolezni, jemanje močnih zdravil, ipd.
Resnost zdravstvenih stanj tako od primera do primera variira, s tem pa tudi vprašanje, kako uspešno se bodo z vsakdanjimi izzivi starejši spopadali sami in koliko tuje pomoči bodo pri tem potrebovali.
Negovalno osebje na podlagi opisanih karakteristik sestavi individualni načrt oskrbe z namenom nudenja optimalne oblike pomoči, pri tem pa pazimo tudi, da avtonomije negovanca nebi nehote še hromili (najpogosteje dobronamerno, s prevzemanjem varovančevih odgovornosti z namenom olajšati situacijo - kar bi v resnici pomenilo spodbuditi k pasivnosti starostnika).
V ta namen se ravnamo po naslednjih treh pravilih, ki pa se jih ob pomoči svojim bližnjim lahko poslužijo tudi svojci:
1.) Opazujemo koliko ter katere aktivnosti je varovanec zmožen opraviti brez pomoči in ga pri tem spodbujamo.
2.) Kadar varovanec ne prosi pomoč, ostanemo pozorni, vendar se ne vsiljujemo. Čeprav se včasih bojimo, da česa starostnik sam ne bo zmogel, bo naša vnaprejšnja graja vplivala negativno na njegovo samopodobo.
3.) Varovančevih (tudi majhnih) uspehov se veselimo. Kadar zmore starejša oseba samostojno opraviti določene aktivnosti, je prav, da prepoznamo njeno vrednost (namesto da v bojazni zbujamo dvome).
S spodbujanjem avtonomije starejšim ne pomagamo le pri premagovanju fizičnih preprek, temveč tudi miselnih, čustvenih.
Predvsem pa vplivamo pozitivno na njihovo samopodobo, na njihovo zaupanje vase.
Ker živimo v družbi, ki avtonomijo ceni nadvse, se človek, ki je odvisen od tuje pomoči, pogosto počuti neproduktivnega, ranljivega, šibkega.
Tako tudi za notranji (ne fizični) del avtonomije poskrbimo: da spoštujemo mnenje, upoštevamo odločitve in varujemo zasebnost.
Komentarji
Objavite komentar